Da, obveznost prijave za razkritje nepravilnosti v načelu velja tudi za javne organizacije, in to je že razlika s podjetji. Pri zasebnih delodajalcih je prag petdesetih zaposlenih odločilen kriterij: pod to mejo obveznost običajno ne velja. Pri javnih delodajalcih je drugače. Direktiva javni sektor obravnava kot lastno kategorijo, neodvisno od števila zaposlenih.
Konkretno to pomeni, da morajo občine, regije, vodohospodska podjetja in druge javne organizacije v večini primerov imeti kanal za prijave, tudi če zaposlujejo manj kot petdeset ljudi. Države članice lahko sicer dajejo izjeme za manjše občine, vendar te izjeme niso samodejne in niso enake povsod. Ali vaša občina ali organizacija dejansko spada pod izjemo, je navedeno v nacionalnem zakonu, ki direktivo pretvori v pravo, ne v sami direktivi.
Kaj direktiva pravi o javnem sektorju
Evropska direktiva loči med zasebnim in javnim sektorjem. Pri zasebnih delodajalcih je velikost organizacije izhodišče: od določenega števila zaposlenih nastane obveznost. Za javni sektor je to izhodišče drugačno. Javne organizacije so dane v položaj, v katerem morajo državljani in zaposleni imeti možnost prijave nepravilnosti, neodvisno od velikosti upravljanja.
To razlikovanje je bistveno v direktivi in je bilo načrtno nardljeno: pri državi ne gre samo za delovne odnose, temveč tudi za zaupanje državljanov v javno upravo. Zato je prag za javni sektor v večini držav članic nižji ali celo ne obstaja.
Izjeme za manjše občine
Direktiva državam članicam omogoča, da manjše občine in njihove povezane organizacije izjemejo iz obveznosti ali za njih dovolijo lažjo izvedbo, na primer deljeni kanal za prijave med več občinami. Kako je ta možnost dejansko izvedena, se razlikuje od države do države. V nacionalnem zakonu, ki direktivo pretvori v pravo, je navedeno, ali in za katere občine ta izjema velja in na katere pogoje je vezana.
To pomeni, da majhna občina ne pade samodejno iz obveznosti, velika občina pa ni samodejno dolžna imeti popolnoma svojega kanala. Odgovor je v besedilu zakona, ne v splošnem pravilu. Tisti, ki to želi preveriti za svojo organizacijo, bi dobro storil, da preuči nacionalni zakon o prenosu direktive ali vpraša pravnika, kako je izjema praktično izvedena.
Kaj to pomeni za vašo organizacijo
Za vodstvo in voditelje pri javnih organizacijah je praktično vprašanje običajno ne vprašanje ali mora biti kanal za prijave, temveč kako je ta kanal organiziran in kdo obravnava prijave. Pri manjših javnih organizacijah se pogosto pojavi isto vprašanje kot pri malih in srednjih podjetjih: kdo obravnava prijavo nepristransko, in kako je identiteta prijavitelja zaščitena v organizaciji, kjer se vsi poznajo.
Zakonske roke, ki veljajo za podjetja, veljajo v praksi tudi za večino javnih delodajalcev: potrdilo o prejemu v kratkem času, in v določenem obdobju jasnost o oceni prijave. Te roke ne tečejo samodejno, če za to ni urejenega sistema. V banka znanja z razlago po temi je pojasnjeno, kako natančno ta roki delujejo in od kod izvirajo iz zakona.
Tako to preverite sami
Ker se izpolnjevanje razlikuje po državah in včasih po vrsti javne organizacije, je pametno, da se ne zanašate na splošen vtis. Usmerjena preverka vam da hitrejši odgovor kot lastno iskanje po besedilih zakonov. S nekaj vprašanji takoj vidite, kje ste lahko preverite, ali vaša organizacija spada pod obveznost in kaj je zato potrebno, brez da bi za to potrebovali račun.
Če imate po preverki še vprašanja o tem, kako se ocena oblikuje, vam to razložimo v pogostih vprašanjih o obveznosti sporočanjaČe želite izvedeti natančno delovanje platforme in od kod izvirajo podatki, ki jih vidite, preberite več na strani o tem, kako signalo.eu zbira podatke.
Dvomite, ali se obveznost sporočanja uporablja za vašo organizacijo, in si želite to razjasniti v petih minutah brez pravnega besedila? Opravite brezplačno hitro presojo ali listajte po bazi znanja; oboje je mogoče uporabljati brez računa in dajeta neposredan konkretni odgovor.