Kaj spada pod povračilne ukrepe proti prijavitelju nepravilnosti?

Maščevanje je širok, odprt seznam negativnih ukrepov

Maščevanje je vsaka oblika neugodnega ravnanja, ki ga prijavitelj doživeli, ker je podal poročilo, in to je veliko širši koncept kot le odpuščanje. Člen 19 Direktive (EU) 2019/1937 navaja niz primerov, in ta seznam ni namenjen kot izčrpen: suspenzija, degradacija, zadržavanje promocije, negativna ocena, disciplinski ukrep, zastraševanje, izključenost s strani kolegov, diskriminacija, neobnovitev začasne pogodbe, sprememba delovnega mesta ali delovnega časa brez privolitve prijavitelja, finančna škoda in škoda na ugledu so vse vključene. Tudi nekaj subtilnejšega kot formalni ukrep šteje: sistematsko preskakovanje pri nalogah, naenkrat strožja ocenjevanja kot prej, ali občutek, da ekipa ne želi več sodelovati s teboj.

Direktiva gleda dalje kot le na samega prijavitelja. Tudi oseba, ki pomaga prijavitelju, kolega, ki se obravnava kot priča, ali organizacija, s katero je prijavitelj povezan — na primer lastno podjetje, katerega naročilo se nenadoma prekine — lahko spada pod zaščito pred maščevanjem. Ključni je vedno odnos med poročilom in škodo: je negativna ocena nastala ker je bilo poročilo podano ali je bila neodvisna od tega? To vprašanje Hiša za prijavitelje ne ocenjuje za posameznega prijavitelja kot sodnik; kdor se sooča z morebitnim maščevanjem se lahko tam obrne za nasvet o ukrepih, ki jih je treba sprejeti.

Člen 19 direktive navaja oblike, člen 21 pa zaščito

Temelj za to široko razlago je v direktivi (EU) 2019/1937: člen 19 našteva oblike maščevanja, zoper katere se zaščita uporablja, člen 21 pa ureja ukrepe, ki zaščitijo prijavitelja pred tem maščevanjem, vključno z možnostjo, da se obrnejo na organ. Zakon o zaščiti prijaviteljev prevzame to zaščito v nizozemski zakonodaji; za vprašanja o konkretni situaciji je Hiša za prijavitelje pravi naslov za stik.