ali se moram obrniti na osebo za zaupne pogovore ali na kanal za poročanje s svojo pritožbo

Zaupnik za vedenje, kanal za sporočanje kršitev

Zaupnik za vedenje je v večini primerov prvo primerno mesto za osebna vprašanja: nadlegovanje, zastraševanje, diskriminacija ali drugo neželeno vedenje, ki neposredno zadeva sodelavca. Kanal za sporočanje kršitev pa je namenjen sporočilom o kršitvah v organizaciji — zadevam, ki so v širšem interesu, kot so goljufije, nevarnosti za zdravje ali kršitve zakonov in predpisov. Pritožba na nadlegujočega vodje torej prej spada k zaupniku za vedenje, medtem ko sum finančne goljufije prej spada na kanal za sporočanje kršitev. V praksi se ti dve poti včasih prepletata: neželeno vedenje lahko, če je strukturirano in zadeva politiko organizacije, šteje tudi kot kršitev. Kdor je v dvomih, se lahko obrne na oba — zaupnik za vedenje in kanal za sporočanje kršitev običajno napotita naprej, če je vprašanje bolj primerno za drugega.

Za sodelavca, ki se sprašuje, kam bi moral, je razlika predvsem praktična: gre za to, kako se nekdo počuti obravnavan, ali gre za nekaj, kar zadeva organizacijo kot celoto. Kjer lahko delavec prijavi nezaželeno vedenje? se poglobi v prvo pot, in kdor se posebej sooča z nadlegovanjem ali zastraševanjem, najde dodatne informacije prek sodelavec je izpostavljen nadlegovanju ali zastraševanju, kje to lahko prijavi». Oba kanala lahko obstajata drug ob drugem v eni organizaciji, z lastno proceduro in ozadjem.

Dve ločeni zakonski poti

Ta razlika izhaja iz dveh ločenih predpisov, ki sta med seboj neodvisna. Člen 3 Zakona o varnosti in zdravju pri delu zavezuje delodajalce, da imajo politiko proti psihosocialni obremenjenosti pri delu, vključno z neželenem vedenjem — zaupnik za vedenje je pri tem pogosto uporabljeno sredstvo, in osnutek zakona 35592 pred Prvo komoro se nanaša na pravno obveznost te funkcije. Več o njenem statusu je v Ali je zaupen svetovalec obvezno nujen?». Kanal za sporočanje kršitev pa izhaja iz Zakona o zaščiti piškavcev, ki postavlja lastna pravila za proceduro, roke in zaščito sporočevalca. Torej gre za dve ločeni zakonski poti, s svojim namenom in lastnim okvirom.