kaj se zgodi, če se izkaže, da nimamo kanala za poročanje, čeprav bi ga morali imeti

Brez sporočilnega kanala, pa bi ga moral biti

Če organizacija nima sporočilnega kanala, čeprav bi ga morala imeti, ne izpolnjuje Zakona o zaščiti piščevalcev. To pomeni, da ni notranjega postopka za sporočanje, kot ga predpisuje 2. člen tega zakona, in zato tudi ni kanala, prek katerega bi lahko zaposleni varno in po želji anonimno prijavili kršitve. Za samo organizacijo to predvsem pomeni, da ji manjka pregled nad signali, ki bi se sicer interno razširili navzgor, in da bo zaposleni, ki želi nekaj prijaviti, verjetno moral zapustiti organizacijo.

Katere konkretne posledice so povezane s tem — nadzor, izvrševanje ali kaj drugega — je nekaj, kar se tu ne odloča; to je odločitev pristojnih organov. Kar je dejstvo, je, da odsotnost sporočilnega kanala povečuje tveganje, da se kršitev postavi vidna šele, ko se je že poslabšala, na primer pri nadzorniku ali zunaj. Za delodajalce, ki se sprašujejo, ali se nanje nanašala obveznost, je logičen prvi korak pregled, kakšno je od koliko zaposlenih je sporočilni kanal obvezen, in preverjanje, kdo točno šteje pri ugotavljanju praga petdesetih zaposlenih — kajti ta štetja ni vedno tako jasno, kot se zdi.

Od kod izvira obveznost

Obveznost za vzpostavitev notranjega sporočilnega kanala izhaja iz člena 8 direktive (EU) 2019/1937, ki je izvedena v členu 2 Zakona o zaščiti piščevalcev. Hiša za piščevalce na svoji strani s podatki za delodajalce pojasnjuje, kaj ta obveznost pomeni v praksi in na kaj mora organizacija paziti pri vzpostavitvi. Za tiste, ki jih zanima, kaj mora vsebovati takšen predpis, je na voljo pregled kaj mora biti vključeno v zaščito piščev.