morajo imeti tuji delavci možnost poročanja v svojem jeziku

Večjezično prijavljanje ni zakonska obveznost, vendar se priporoča v praksi

Zakon ne predpisuje, v katerem jeziku ali jezikih mora biti kanal za prijavljanje. Članek 9 Direktive (EU) 2019/1937 določa, da morajo imeti delavci jasne in dostopne informacije o postopku za prijavljanje, članek 2 Zakona o varstvu piščalcev v javnem interesu pa določa, da mora biti notranji postopek dostopen v pisni ali elektronski obliki. Pojma "dostopnost" zakon ne razlaga kot konkretno jezikovne zahteve, toda pri ekipi z mnogimi zaposlenimi, ki ne govorijo slovenščine, se naravno pojavi vprašanje, ali so informacije v praksi razumljive za vse, ki jih morajo moči uporabiti.

Za organizacije z mednarodno sestavljenim osebjem je zato običajno ponuditi stran za prijavljanje in pripadajočo razlago v več kot enem jeziku, čeprav to ni oblikovano kot posebna zakonska obveznost. Kako se to izvaja — fiksni nabor jezikov ali možnost, da si piščalec izbere sam — je prepuščeno delodajalcu. To je skladna z širšim vprašanjem kako obvestim delavce o kanalu za prijavljanje, v katerem sta jezik in dostopnost informacij stalna ponavljajoča se točka. Tudi pri oblikovanju samega postopka, kot je opisano pri kaj mora biti vsebovano v uredbi za zavarovanje piščalcev, je ciljno občinstvo delavcev izhodišče za izbor oblike.

Kaj člena 9 in člena 2 urejata in česa ne

Članek 9 Direktive (EU) 2019/1937 zahteva jasne in dostopne informacije o postopku, članek 7 iste direktive pa ureja ureditev notranjih kanalov za prijavljanje na splošno; nobena od teh določb ne omenja jezikovne zahteve. Članek 2 Zakona o varstvu piščalcev v javnem interesu ponovno navaja zahtevo, da mora postopek biti predpisan v pisni ali elektronski obliki, vendar pritom ne predpisuje določenega jezika. Izbira večjezičnosti torej ne sledi neposredno iz zakonskega članka, temveč iz načina, kako si organizacija sama razlaga zahtevo dostopnosti.